Belokranjski skavti tudi na taboru sol zemlje in luč sveta

2. 9. 2012

Belokranjski popotniki in popotnice smo teden dni v avgustu (8. 8.—14. 8.) namenili potovalnemu taboru po Primorski. Teden dni odklopa. Zabave. Prestavljanja lastnih meja. Za nami je sedem nepozabnih dni, v katerih smo spoznali, da sta luč in sol še kako pomembna, pa ne le za vsakega posameznika, ampak za vsako skupnost. In kaj je lepšega kot širiti plamen ter darovati košek samega sebe povezani druščini skavtov na tabornih dneh?

Jana Butala - Plemenita levinja in Urška Smolič - Igriva koala 02.09.2012 Osp (Avtor: )

Pričakovanja, radovednost, zaskrbljenost … pred odhodom. Na vlaku do Divače pa pesem in nasmeh na ustih ter veselje v srcu. Preko poti, ki nas je prvi dan vodila do Rodika pa zagnanost in goreča želja po izživetju skavtskega duha. Spotoma utrujenost ob osvajanju Tinjana, navdušenje ob razgledu s Socerba in radost ob toplem sprejemu domačinov. In po premaganih kilometrih končno … morje! Cilj. Koper, Izola in Strunjan, zakladi slovenske obale in kamenčki, ki so dopolnili tako pisan in raznovrsten konglomerat naših doživetij z letošnjega potepa po Primorskem. Posebno vlogo je odigrala izolska obala, kjer smo pod svodom utripajočih lučk na nebu slavnostno sprejeli novo listino klana. Klana Kroal. »Ki-kiiiuu!« :)

Na poti proti domači Beli krajini pa je bilo z obraza vsakega skavta moč razbrati različne izraze; zadovoljstva, energičnosti in tudi utrujenosti. Vsem pa je bilo skupno občutje sreče, ki preveva vsakega skavta ob zavedanju, da se ta ne skriva v tistem, kar imamo in kje smo, ampak v tem, kar smo. Skavti. Ponosni, zavedni, iskrivi, včasih nagajivi, a vedno pripravljeni na nove skavtske izzive. In ko brskamo po knjigi spominov ter se spominjamo doživetij z letošnjega tabora, nam v mislih še vedno odmeva: »Ma, kè je blò lêpo!«