Držite vaše svetilke prižgane

Peter Repovž 01.08.2006 V cerkev (Avtor: Paolo Modotti)»Držite vaše svetilke prižgane« ali »Tenete vostre lampade accese« - je bilo geslo našega letošnjega romanja v Lurd.
Zakaj dvojezično geslo? Zato, ker smo se slovenski romarji pridružili italijanskim romarjem iz goriške nadškofije. Letos je bilo prvič to romanje organizirano tudi preko bolniške župnije v Ljubljani.

Zakaj svetilke? Zato, ker je letos v Lurdu leto luči. Ne samo pri večernih procesijah,luč sije v Lurdu na vsakem koraku in letos je njena svetloba še posebej močna.

In zakaj o vsemu temu pišem na našo skavtsko stran? Zato, ker sem tja poromala kot skavtinja. Pa ne kot skavtinja – romarka ali turistka, ampak kot skavtinja – pomočnica in spremljevalka.
Mar tudi skavti romajo v Lurd? Da. Italijanski mladi (AGESCI) in odrasli (MASCI) skavti se že dolga leta priključijo tej karavani in pomagajo bolnikom in invalidom tam, kjer je najbolj potrebno. Pa sem šla še jaz, letos sicer edina iz Slovenije – vendar v upanju, da nas bo drugo leto več. Je bilo pa v Lurdu veliko skavtov, ki so pomagali na vsakem koraku in srečanja z Bi.Pi. so bila srečanja s prijatelji.

In kje sem bila potrebna? Povsod. Pri označevanju in prenašanju prtljage, za družbo na avtobusu in vlaku, za razdeljevanje vode in kavice na vlaku, za prijazen klepet ob bolniških posteljah, za sodelovanje pri maši in za prevod številnih informacij. Skavtsko služenje na samem vlaku je bilo intenzivno, še bolj pa v Lurdu. Prtljaga, namestitev v hotelu, pomoč pri prijavi, informacije v našem jeziku, vsakodnevna pot z vozički iz hotela do cerkve in nazaj, iz hotela do votline, v procesiji z lučkami, pri maši, na Križevem potu, zanimivi klepeti ob kosilu in večerji, pa v senci pred hotelom ... Pa še eno veliko služenje je za mano: delala sem pri »bazenih« oz. tam, kjer romarje »potopijo« v vodo iz lurškega studenca. To služenje je bilo najbolj naporno, vendar najlepše.

So bile naše svetilke res prižgane? Res so bile. Pri skupni maši, pri mednarodni maši v Pijevi baziliki, kjer se nas je zbralo čez dvajset tisoč, zvečer v procesiji in na Križevem potu. Povsod. Predvsem pa smo prižigali svetilke v naših srcih.
»Odnesite to luč v srcu s seboj«, nam je naročil goriški nadškof Dino de Antoni, ki je bil z nami in med nami vse dni romanja. Prijazen mož, ki je stisnil roko v pozdrav prav vsakemu romarju posebej, nas je pri vsaki maši nagovoril tudi v slovenščini. On je bil tudi sam ena velika luč. In luči so bili vsi romarji v naši veliki skupini. Robi, Klemen, Sara, Tone, Jerko ... in še veliko, veliko njih. Luči so bili tudi »beli angeli« , zdravniki in sestre, ki so nesebično pomagali bolnikom. Vsak posebej je posvetil v naše srce.

Obljubili smo si: na svidenje prihodnje leto! Arrivederci a prossimo anno!

Lurška Marija je prav gotovo slišala tudi to našo prošnjo.