Lopata je prav prišla
Ustvarjalna veverica in Zanesljiva žabica 05.08.2007 Tega nismo mi porušili! (Avtor: Fotoaparat klana lopatarjev - Ribnica 1)Ponedeljek, 23. 7. 2007 – Pot
Čudovito skavtsko vzdušje s primesjo jutranjega sonca se je ob 8:30 začelo z vlakom premikati iz Ljubljane proti Slavonskemu Brodu. Na poti se je še razvijalo in bogatilo, po peturni vožnji pa dospelo na cilj. Na postaji je bila ob srečanju z domačinoma Franjem in Evgenom tistega dne zapečatena usoda enega odojka (30 kg = 55 EUR). Iz Slavonskega Broda so nas domačini z avtomobili prepeljali preko hrvaško-bosanske meje in odložili v naši končni točki – Novo Selo. Tam smo se namestili v bodoči kapeli poleg župnišča in nepričakovano hitro lahko tudi opazovali, kako se nekaj vrti nad ognjem. To ni bil skavtski duh, ampak prej omenjena živalca. Kdor prej ni jedel odojka, se je tu spreobrnil in postal goreč jedec.
Je že čas za spanje in moram ti priznati, dragi moj dnevnik, da pogrešam domač WC.
In bila je noč in bilo je jutro ...
Torek, 24. 7. 2007 – Iz dveh ena
Vstajanje danes ob 6:00. Zvonovi nabijajo v glavi, skavtsko vzdušje je zaspano. Z včerajšnjo svinjino med zobmi smo natovorili orodje in material lesenega značaja na prikolico in "zajedno" s Franjem odšli na gradbišče, sestavljeno iz 5/6 podrte hiše in malo manj podrtega hleva. Naš cilj je bil spremeniti hlev v stanovanjsko hišo, primerno za življenje revnega Mladena in žene Ane s 5 otroki. Zavihteli smo torej hladno orožje (lopate, krampe, kladiva) in začeli rušiti. Bogoslovec Matic je zanimivo pripomnil, da moraš najprej rušiti, da lahko kaj zgradiš; tudi v življenju nasploh. Rezultat rušenja je bil velik kup uporabne opeke, zadušljiv prah in trije novi žulji. Očistili smo tudi hlev in ga pripravili za nadaljnjo obdelavo.
Delo je potekalo od 7:00 do 11:30, potem kosilo in zopet delo od 16:00 do 20:00. Res, dragi moj dnevnik, to ni bil hec in vse nas muči izčrpanost. Vsaj spali bomo brez kolodonta na obrazu. Aja, še tole: danes nas je domačin Nikica povabil na prijateljsko nogometno tekmo z ostalimi domačini. Pa še nekaj se bo obrnilo na ražnju. Vse to seveda jutri, danes je dan prekratek. Res so legende tile dečki!
Sreda, 25. 7. 2007 – Vsi "govorijo" nogomet
Skavtsko vzdušje ima bolečine v hrbtenici in probleme z zbujanjem. Kljub temu se je ob zgledni uri prikazalo na delovišču in opravilo vse potrebno za jutrišnje vlivanje betonske plošče. Mimogrede smo podrli še nek stari WC in očistili zaraslo gomilo opek. Tukaj vse prav pride, še zviti ekserji (žeblji) in žica, ki je prej na paleti držala strešnike. Ničesar ne mečejo vstran, ker nič nimajo. Po vročem in napornem dnevu smo se spomnili, da nas čaka še nogomet, kjer bo treba braniti čast domovine alpskih smučarjev. Kljub številčni premoči domačih in njihovi uigranosti, smo se dobro držali in ponosno izgubili z 2:1. Večer je minil v znamenju kozlička in druženju s prijaznimi, preprostimi ljudmi, ki iz nas črpajo optimizem in upanje za ponovni začetek.
Četrtek, 26. 7. 2007 – Izid nove plošče: Betonska
Danes bo "rukar". Vlivamo ploščo, kar pomeni akcijo! Dva mešalca brez odmora mešata, kar vanje vržejo pridne ženske ročice. Tačke (samokolnice) šibajo sem in tja, vedra z betonom gor in dol, prav tako tudi skavtski duh. Pred kosilom smo se tudi namakali v bližnjem potoku čudne barve in okusa in iznašli novo skavtsko igro - Pljunkskavt. Pravila so preprosta: pljuni svojega bližnjega skavta, najbolje da v obraz. Smeh in dobra volja prideta sama od sebe!
Zvečer smo imeli slovesno skavtsko mašo po njej pa ogenj + tvist + hrenovke + krompir + nova skavtska imena. Velika skavtska družina je medse sprejela Zanesljivo žabico, Igrivega ježka in Ustvarjalno veverico. Potem smo popadali na udobna tla in... zaspali.
Petek, 27. 7. 2007 – Lahko noč!
Po peturnem spanju nismo veliko pričakovali, naredili pa vse, kar je bilo treba. Včasih je kdo malo zakinkal. Pred delom vedno molimo in verjamem, da pomaga, da cement izgubi tistih svojih 50 kg in sonce svojo zažigalno moč.
Sredi dneva je Franjo sklical 4 fante, da bi šli po pesek za beton. Na presenečenje vseh to izgleda tako, da iz nabrežja potoka par ur z lopatami na prikolico mečeš navaden "šod'r". Pivo prej in potem.
Po kosilu smo obiskali sosednjo vas Kolibe, kjer je živel odojek iz prvega dne. Tam živi tudi Evgen, naš novi prijatelj. Na poti smo lahko videli, kako je vsaka vas razdeljena v tri dele: katoliškega (Hrvati), pravoslavnega (Srbi) in muslimanskega (Bošnjaki). Najbolj je še razrušen katoliški del, ki dobi najmanj denarne pomoči države. Izvedeli smo, da je prej v župniji Novo selo živelo 4500 ljudi, zdaj jih je manj kot 80 … Nobene mladine, le ruševine, grmovje, beda. No, ta teden seveda ne!
Sobota, 28. 7. 2007 – Dolga bosanska poroka
Na vlito ploščo smo nadzidali in z betonskim vencem zaključili nosilni zid za streho, ki jo bodo dokončali po našem odhodu. Utrujenost je močna , vendar smo kljub temu še kopali jarek za vodovod. Pri tem smo našli ostanke lopate iz časa Franca Jožefa, če verjamete. Na tem mestu je namreč včasih stala železniška postaja, ki jo je dal izgraditi Franc Jožef. Doživeli smo tudi dolgotrajen mimovoz avtomobilske kolone, ki je bila del velike poroke s 500 povabljenimi. Avti polni južne glasbe in srbskih zastav.
Zvečer nam župnik pove nekaj zgodovine tega sela, trenutno situacijo. Iz tega govora smo načrpali moči za zadnje dni, saj smo vedeli, da ne delamo zaman, temveč zastonj. Že naša prisotnost v tem delu sveta je domačinom vlivala novega upanja in ko smo se tega zavedali, je bilo veliko lažje spet pomisliti na delo. Vendar še prej – nedelja! Tako se je že dolgo nisem veselil!
Nedelja, 29. 7. 2007 – "Delo krepi človeka"
Pri nedeljski maši smo sodelovali s pesmijo in še po njej veselo prepevali domačinom. Ti so nam cel pretekli teden nosili razne dobrote: od lubenic, melon, kumar, bureka, peciva do prijaznih besed.
Tudi danes so se naše skavtinje odlično odrezale pri kuhi – kosilo ena a s črtico! Potem pa kopanje, pljunkskavt in tarok do onemoglosti. Tako smo zabušavali, da smo kar že komaj čakali vonj po znoju, grobi dotik lopate in prah v obraz.
Zvečer čevapčiči, pleskavice, slanina! Prešerna pesem in zavest, da jutri odpotujemo nazaj v čudovito Slovenijo, v "zapik". Dragi dnevnik, vseeno ti moram priznati, da sem se na tukajšnji WC že kar privadil. Čučnjak je kar dobra zadeva.
Ponedeljek, 30. 7. 2007 – Ajde bok!
Dopoldne smo delali kot ponavadi. Dokončali smo polaganje vodovodne cevi in za hlevom odkrili konstrukcijsko napako. "Pravokotna" soba je bila na enemu koncu širša za 30 cm. Zapela je macola, zaigral mešalec in nova stena je stala, tokrat popolna.
Po kosilu smo pospravili za sabo in naredili preverbo. Ko smo se poglobili vase, smo spoznali, da je bilo vsako jamranje, negodovanje in obupovanje nad garanjem nepotrebno, da ponižnost osvobaja in dobra dela plemenitijo duha. V očeh Mladena in Ane, župnika, Franja in ostalih "Novoselanov" je bila zahvala in to tako velika, da ni šla v nahrbtnik, zato smo jo pospravili kar v srce. Tam je vedno prostor za ljubezen, do Boga in do bližnjega.
Slovo na peronu in povratek v mrzlo slovensko noč. Mehka postelja? Kaj je že to? Aha...
