Mi smo odšli, džungla je preživela - recimo
Danijel Mrvoš - Ata Volk 05.09.2007 Bežite, Mama Rakša lovi (Avtor: Sara Stojan)Mama Rakša in Ata Volk sta rekla: "Midva jim bova dobro kuhala, da ne bodo lačni."
Bagira je rekel: "Pri meni bodo gibali in razgibavali, da na stara leta ne bodo imeli išiaza in trdih sklepov."
Balu je rekel: "Jaz jih bom naučil o Postavi Džungle, da bodo vedeli, kako se živi v krdelu."
Kaja je rekla: "Eeee, jaz bom pa poskrbela, da ne bodo pozabili ročnih spretnosti, da bodo videli, kaj vse lahko naredijo s svojimi drobnimi šapami."
Akela je rekla: "Jaz jih bom vodila in usmerjala, da ne zaidejo na stranpota."
Čil je rekel: "Jaz pa... ... ...bom prikupno zmeden."
In bil je večer, bilo je jutro, naslednji dan. Stari volkovi so vedeli, da je to ta dan. Ta dan bodo prišli v džunglo volčiči in začela se bo Taborna šola Metode VV. Pretegnili so šape, opravili in počistili še zadnje malenkosti in pripravili vse za sprejem volčičev.
Iz vse Slovenije so prišli v ta del džungle, da bi se kaj naučili. 4 volčiči in 26 volkuljic je prvi dan sprejel Noe (če kdo ne ve, kdo je to, naj prime Biblijo in najde 1 Mz 9). Ker je bila džungla tik pred poplavo, je vse volčiče spakiral v ladjo in so odrinili. Začela se je nevihta, veter je pihal in kmalu je Noetovo posadko zalila voda. Pa jih to kar ni ustavilo. Volkuljice so malce zavreščale, pa se jih je potem še voda ustrašila in se je umirila. Prišli so do cilja, nasmejani in mokri. Tam se je predstavil prvi del knjige o džungli, kako sta Ata Volk in Mama Rakša sprejela Mavglija medse. In tako je bil začetek za nami.
Po hitrem spoznavanju smo zamenjali rutke in zažurirali na skavtski način. Tekom bivanja v džungli so volčiči spoznali skalo posveta (njam, njam, okusen bik), lik in delo voditelja (a res, a taki moramo bit), skozi delavnice se učili in spoznavali razne veščine (pa zakaj so morale bit tako kratke), spoznali malce nujno medicisnko pomoč (saj veste - zlomljene kosti in kri, ki teče v potokih), se sprehodili do Krke (Akela, je še daleč? Mi ne moremo več), se kopali (ko se umazanija odlušči iz kožuhov), spoznali osebno napredovanje (povej, kaj te muči) in podobne stvari.
Seveda ni manjkalo niti zabavnih večernih programov, kot je peka piščanca v žerjavici (Ata Volk, zakaj se ta piščanec tako težko grize?), razne tekmovalne štafetne iger (ojoj, zakaj se meni pri tej igri, ko se vrtiš s čelom na palici, tako vrti? Zadel sem glih vsak tram, katerega sem se trudil zgrešit), pa kaka finta (a je kdo mislil, da bo pri igri "Kaj delamo s temi rokami" dobil poljubček), pa velika igra (Naslov diplomske: Kaj narediti, ko dva stara volkova napade 30 volčičev - povprečno teža 65 kg), pa specialne Balujeve maše (ja na Šefa tam zgoraj je pa tudi treba mislit, ane), pa športarjenje...
No, mislim, da je dovolj očitno, da ravno dolgčas nam ni bilo. Sonce je lepo pripekalo, vsi so preživeli (ok, Balu je preživel na pol, ampak dobro) in kakor smo slišali, so volčiči kar nekaj odnesli od tega.
Ostalo pa naj povejo slikce.
