Pot v obljubljeno deželo
Katja Anžič, Navdušena medvedka 05.03.2006 "Tam je obljubljena dežela!" (Avtor: Aleš Čerin)... kurent, najbolj znani slovenski pustni lik?
Letošnji zimski tabor smo preživeli pri sv. Ani v Halozah, v prijaznem domu ob romarski cerkvici, ki nas je v pravem zimskem metežu sprejela že v petek zvečer. Rdeča nit tabora je bila »Pot v obljubljeno deželo«, ki se nam je kar sama ponudila ob omembi, da je s tega kraja čudovit razgled, kar nas je spominjalo na Mojzesov pogled v obljubljeno deželo. Na tej poti smo spremljali Izraelce, ki jih je v oblačnem stebru podnevi in ognjenem ponoči, vodil Bog. Simbolično smo si postavili steber in nanj napisali pojme, v katerih vidimo Boga – Ljubezen, Mir, Dobrota, Plemenitost, Zvestoba, Tolažba, Veselje, ...
Tudi skozi igro »Skriti prijatelj« smo prišli do spoznanja, da obljubljena dežela ni kraj, ki ga iščemo do konca svojih dni, pač pa je tukaj, med nami, tudi takrat, ko se srečamo skavti.
Bilo nam je zares lepo. Veliko smo prepevali, spoznavali skavtske veščine in zakone, se odpravili na pravo »pot preživetja« med zasneženimi vinogradi, kjer smo v izrednih zimskih razmerah zakurili ogenj (brez papirja!), da smo si lahko pripravili kosilo in si preprosto bili blizu.
Odlične pustne miške, zaradi pustovanja skoraj prazna in tako »pusta« cerkev sv. Barbare v Cirkulanah, kamor smo se peš odpravili k nedeljski svetimaši ter flancati domačega gospoda župnika, so nas ob zaključku zimovanja spomnili na – pusta in na kurenta, ki ga pa nismo srečali.
