Potopis Zabavne tigrice: Potovalni tabor v Avstriji 2026

Mi smo si rekli, da bi šli v tujino, vendar ne sami, ker bi nam bilo dolgčas, saj smo v našem klanu trije popotniki in ena voditeljica. Pa smo se spomnili na klanovce iz Cerknega, ki jih je tudi malo manj (štirje klanovci in ena voditeljica), in se odločili, da bomo šli skupaj.

Pred odhodom smo imeli eno skupno srečanje, da smo se vsaj malo spoznali. Med hojo ponavadi namreč ni ravno veliko časa za pogovor, sploh pa ne med hojo navzgor.

Nato je prišel 22. avgust, ko smo se zjutraj dobili v Ljubljani na železniški postaji in se odpravili do Beljaka (Villach). Plan je bil, da gremo peš čez mejo; kaj bi bilo lepšega, kot priti v Slovenijo čez Golico. Prvi dan smo končali v Osojah (Ossiach), spali pri tamkajšnjem duhovniku in večerjali krompir, pečen v mikrovalovki. Z malo sreče smo našli tudi delček Osojskega jezera (Ossiacher See) in malo zaplavali – javna plaža se je namreč zaradi naše prejšnje ne-sreče že zaprla, ko smo prispeli na cilj.

Drugi dan smo zagazili v hrib, šli čez vas Tauern (ki smo jo izgovarjali “Tauren”) in končali v Vrbi na Koroškem (Velden). Po poti smo si hoteli skuhati kosilo, pa nam je seveda zmanjkalo plina, zato smo namesto rižote jedli popečeno zelenjavo in kruh. V mestu smo našli Lager House in kupili nove plinske bombe, ob istem času pa si je del odprave zadal cilj – najti prenočišče. Našli smo prenočišče na robu Vrbe, slovensko župnijo, sprejela pa nas je gospa, ki je šla naslednji dan na romanje v Assisi. Ugotovili smo, da imajo nekaj mašnih delov (oče naš, berila in zaključno pesem Lepa si, roža Marija) v slovenščini, kljub temu da je večina sploh ne razume.

Tretji dan so naši klanovci ugotovili, da morda ne bi bilo najbolj idealno, da bi se čez Golico odpravili v nevihti, saj je vendarle gola in se ne bi imeli kam skriti. Tako da smo skovali načrt (v resnici smo ga kovali kar dva dni) in se nazadnje odločili, da bomo namesto prečkanja meje naredili krog po Avstrijskem Koroškem ter tabor zaključili (ponovno) v Beljaku. Tako smo se odpravili v Šentjakob pri Podrožci (Sankt Jakob am Rosenbach) in tam prenočili v “farovžu”. Duhovnik je govoril slovensko, srečali pa smo še dva glasbenika, od katerih je eden razumel slovensko, eden pa niti besede. (Kako to vemo? Dva sva hotela videti, katere instrumente imajo v centru in če bi jih lahko malo preizkusila, pa nama je slovensko govoreči pajdaš povedal, da snema bobne za svoj album).

Četrti dan smo se tako iz Šentjakoba odpravili nazaj v Beljak, na železniško postajo in tabor zaključili v Ljubljani.

Skupaj nas je bilo osem, kar se nam je zdela kar idealna številka, saj nismo imeli velikih težav z iskanjem prenočišč. Smo pa kar nekaj časa predebatirali, kako bi bilo, če bi nas bilo dvajset in si predstavljali, kako bi hodili po cesti, kaj bi kuhali, kdo bi sprejel tako veliko skupino … Izkušnja je bila res odlična, bi pa tako traso priporočili bolj nemško govorečim klanom. Nas je reševal Klemen, ki se je nemščine naučil prek Komisarja Rexa, ostali smo bili bolj nekoristni. Pa nekaj težav smo imeli s kupovanjem na davčno, ker tega nekako nismo znali prevesti, Google translate pa tudi ni pomagal – smo se kar nasmejali po trgovinah.

Hvala za pozornost, v prihodnosti pa pride še video vsebina našega potovalca po Kekčevi deželi! Spremljajte nas na družbenih omrežjih (Instagram) @skavti_loska.dolina1, @skavti_cerkno1, @skavti_slovenija.

Fotografije: Ema Avsec, Zabavna tigrica