Vancouver? Ne, Šmihel nad Mozirjem

10. 2. 2010

Na slovenski kulturni praznik smo se na povabilo bratovščine Mozirje v idiličnem kraju Šmihel nad Mozirjem skupaj z otroki zbrali predstavniki enajstih bratovščin odraslih katoliških skavtov in skavtinj iz vse Slovenije – skupaj 77. Že vabilo je obetalo prijetno druženje, pravo vrednost in pristno vsebino pa smo dogodku dodali udeleženci olimpijade.

4Peter Kvartič - Pojoči čuk, BOKSS Velenje 10.02.2010 Simona pri žaklanju (Avtor: Matjaž Maležič - Pozorni medved)

Priprave in gorski reševalec

Jutranji mraz na parkirišču pred cerkvijo sv. Mihaela je sicer neizprosno pritiskal, prehudo zeblo pa ni nikogar, saj so gostitelji že takoj ob prihodu pripravili tople napitke in pestro paleto prigrizkov, ki so spravili v dilemo tudi najbolj izbirčne in razvajene.

Po opravljenih formalnih zadevah smo bili deležni prave male šole preživetja v primeru, da nas zasuje snežni plaz. Aktivni gorski reševalec Matej Špeh nam je predstavil seznam in uporabo najnujnejše opreme, ki bi jo morali imeti pri sebi, ko se podamo na pot v zimskih razmerah. S posebej izurjenim psom pa je praktično pokazal, kako najti zasutega ponesrečenca.

Pravo olimpijsko vzdušje (skavtsko seveda)

Ni prave olimpijade brez olimpijskega ognja, zato smo prav po skavtsko prižgali baklo, razvili zastave, formirali sprevod in vzpodbujeni z geslom »Lepo je sicer sodelovati, a še lepše je zmagati« s prižganim olimpijskim ognjem krenili na prizorišče iger, oddaljeno približno pol ure hoda od cerkve.

Na zelo dobro pripravljenem tekmovališču smo najprej prižgali olimpijski ogenj in se prijavili za posamezno tekmovanje. Sledil pa je praktični prikaz posameznih iger:

biatlon: tek z lamelami lesenih sodov, na ramenih pa koš snežnih kep, s katerimi si moral zadeti tarčo,
sankaška skavtska vprega: dve osebi, ki sta vlekli sanke, na katerih je sedela tretja oseba, ki je morala vreči roverček na kol,
žaklanje: spust po strmi progi s polivinilasto vrečo, napolnjeno s slamo in
tekmovanje v postavljanju bivakov.

Številke, ki so jih tekmovalci dobili na startu, so naznanile, da se neizprosni boj za kolajne začenja. Staro in mlado je drvelo po hribu dol in gor in sem in tja, bilo je obilo smeha in dobre volje, padcev in zdrsov, vmes tudi kakšen popraskan nos, vsakega pa je na koncu seveda zanimal rezultat, ki ga je dosegel v prijavljeni disciplini.

Ričet, kolajne, pesem in sveta maša za zaključek

Po končanih igrah se je prav prilegel topel obrok odličnega ričeta, ki so nam ga v lepo pripravljeni in ogreti kmečki sobi postregli na stari domačiji Atelšek (po domače Rženičnik) v Šmihelu.

Po kosilu smo razglasili rezultate tekmovanja in zmagovalcem podelili kolajne, kar smo udeleženci pospremili z duhovitimi komentarji. Najboljši komentar: »Jaz nisem osvojil nobene kolajne, pa ne po svoji krivdi, ampak zaradi organizatorja, ker na tekmovanje ni uvrstil discipline: sedenje ob peči«.

Sledila je še predstavitev posameznih bratovščin, voščilo za rojstni dan, zahvala za organizacijo druženja domači bratovščini in zahvala prijaznim domačinom za gostoljubje.

Nato smo zapeli še nekaj pesmi in odšli nazaj do cerkve sv. Mihaela, kjer smo udeleženci olimpijade prisrčno druženje okronali s sodelovanjem pri sveti maši, ki jo je daroval domači župnik in generalni duhovni asistent ZSKSS Sandi Koren.

Obogateni z novimi spoznanji, lepimi željami in iskreno hvaležnostjo v srcu, da smo lahko na tako svojevrsten in izviren način praznovali slovenski kulturni praznik, smo se počasi razšli.

Pa je skavtski olimpijski duh še ostal? Bomo videli? Že čez štiri leta.